Prvi potrošniški videokasetni snemalniki so bili predstavljeni leta 1971 (temeljijo na tehnologiji U-matic), vendar so se videotrakovi preselili na množični trg šele, ko sta bila lansirana Sonyjev Betamax (1975) in JVC-jev VHS (1976), kar je povzročilo “vojno formatov video trakov”, v kateri je VHS končno zmagal.
VHS je bil od takrat vodilni potrošniški videorekorder format, čeprav njegovi nasledniki S-VHS, W-VHS in D-VHS nikoli niso dosegli priljubljenosti.
Prve potrošniške videokamere so uporabljale kasete VHS ali Betamax. Kasnejši modeli so prešli na bolj kompaktne formate, zasnovane izrecno za uporabo videokamer, kot sta VHS-C in Video8.
VHS-C je bila zmanjšana različica VHS, ki je uporabljala isto metodo snemanja in isti trak, vendar v manjši kaseti. Z uporabo adapterja je bilo možno predvajati kasete VHS-C v običajnem VHS videorekorderju. Ko so izdelali Super VHS je izšla tudi ustrezna kompaktna različica Super VHS-C.
Video8 je bil posredni potomec Betamaxa, ki je uporabljal ožji trak in manjšo kaseto. Zaradi zapletenega nalaganja traku v obliki črke U in ožjega traku ni bilo mogoče razviti adapterja iz Video8 v Betamax. Video8 je bil kasneje nadomeščen s Hi8, ki je zagotavljal boljšo ločljivost in kakovosten zapis zvoka ter je bil podoben Super VHS-C.
Prvi potrošniški digitalni video zapisni format, uveden leta 1995, je uporabljal manjšo digitalno video kaseto (DVC). Format je bil pozneje preimenovan v MiniDV, in odraža kodirno shemo DV, vendar trakovi še vedno nosijo oznako DVC. Nekateri poznejši formati, kot je Panasonicov DVC Pro, odražajo izvirno ime. Format DVC/MiniDV je zagotovil kakovost videa in sofisticirano zmožnost nelinearnega urejanja na potrošniški opremi.
Leta 1999 je Sony prenesel snemalno shemo DV na 8 mm sisteme in ustvaril Digital8. Z uporabo istih kaset kot Hi8 je veliko kamkorderjev Digital8 lahko predvajalo analogne posnetke Video8/Hi8 in ohranilo združljivost z že posnetimi analognimi trakovi. Od leta 2008 so bile videokamere Digital8 odstranjene iz opreme, ki jo ponuja Sony.
Sony je predstavil še en format kasete za videokamero, imenovan MicroMV, vendar je bilo zanimanje potrošnikov majhno zaradi lastniške narave formata in omejene podpore za karkoli drugega kot za urejevalnike videa Windows nižjega cenovnega razreda, zato je Sony izdelal zadnjo enoto MicroMV leta 2005.
Trenutno sta MiniDV in njegov sorodnik visoke ločljivosti HDV najbolj priljubljena formata, ki temeljita na traku. Formati uporabljajo različne metode kodiranja, vendar isto vrsto kasete.
Od leta 2001, ko je bil predstavljen MicroMV, ni bil uveden noben nov format na traku.
Na trgu predposnetega videa je VHS skorajda izpodrinil DVD, vendar potrošniki do nedavnega niso mogli narediti domačih posnetkov na DVD diske. Ta zadnja ovira za prevlado DVD-jev je bila podprta s pojavom poceni snemalnikov DVD in digitalnih video snemalnikov (DVR).
Standard DV je debitiral leta 1996 in se pogosto uporablja tako v izvorni obliki kot v robustnejših oblikah, kot sta Sonyjev DVCAM in Panasonicov DVCPRO, kot format za pridobivanje in urejanje. Vendar pa so zaradi pomislekov zabavne industrije glede pomanjkanja zaščite pred kopiranjem v formatu postale običajne samo manjše kasete MiniDV, ki se uporabljajo z videokamerami, kasete DV v polni velikosti pa so v celoti omejene na profesionalne aplikacije.
Za video kamere je Sony prilagodil sistem Betacam s svojim formatom Digital Betacam, kasneje pa mu je sledil s cenejšima formatoma Betacam SX in MPEG IMX ter polprofesionalnim sistemom DVCAM, ki temelji na DV. Panasonic je uporabil svojo različico DV DVCPRO za vse profesionalne kamere, pri čemer je višji format DVCPRO50 neposredni potomec. JVC je razvil konkurenčni format D9/Digital-S, ki stisne video podatke na podoben način kot DVCPRO, vendar uporablja kaseto, podobno nosilcu S-VHS.
Uvedba produkcije HDTV je zahtevala medij za shranjevanje video informacij visoke ločljivosti. Leta 1997 je Sony svojo serijo Betacam dvignil na HD s standardom HDCAM in njegovim sorodnikom višjega razreda HDCAM SR. Panasonicov konkurenčni format za kamere je temeljil na DVCPRO in se je imenoval DVCPRO HD. Za VTR in arhivsko uporabo je Panasonic razširil specifikacijo D-5 za shranjevanje stisnjenih HD tokov in jo poimenoval D-5 HD.
V kolikor bi se želeli dogovoriti za presnemavanje ali digitalizacijo katerihkoli video kaset, nas lahko kontaktirate. Nahajamo se blizu avtoceste v Domžalah, lahko pa nam material pošljete tudi po pošti.
Telefon: 051 677 652 – Jože Lazar
Mail: kontakt@video-jpl.com